Če ne ti

2024 Avtor: James Gerald | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-17 14:16

Zgodba o tem, kako se je Pepelka zaljubila v znanega glasbenika

Moja zgodba vam ne bo všeč, saj se v njej Pepelka spet spremeni v Pepelko, čedni princ pa ostane sam s svojim angelskim videzom, božjim talentom, veličastnim kraljestvom in vlakom devic. A naj vas ne razburja, saj sem nekoč verjel tudi v pravljico …

Slišal sem njegove pesmi na radiu, videl podobo na televiziji, dekleta v plaščih, razpršenih v enem plašču, s srčkanim obrazom s polic trgovin. Nabirali so se po garderobi in čakali, da jih idol podpiše. Njegov vhod je bil prekrit z besedami ljubezni, telefonsko številko pa je bilo treba večkrat spremeniti, saj so oboževalci na najbolj čudežen način prepoznali negovane številke in jih, neutrudno vrteli številčnico telefonskega aparata, premagali s svojimi klici. Bil je slaven … (Zakaj je bil? Njegova glasba še vedno grmi od vsepovsod. To je samo zgodba, o kateri vam govorim, zame, preteklost, ki nima mesta v sedanjosti.)

Sem mlad, a že uveljavljen novinar, upanje urednika, njegovo najljubše. Zaupaj mi"

Vrata odpre sveže obrit in prijetno dišeč moški v kratkih hlačah in majici, popolnoma domač in le nejasno spominja na to podobo na ekranu.

- ugovarjam, med potjo slečem čevlje z visokimi petami in se po višini izenačim z glasbenikom.

Udobno sem se namestil na naslonjalu. Medtem ko mi je pripravljal dišečo pijačo, se je pogovor nekako začel sam od sebe. Tudi jaz sem ga začel klicati "ti". In v nekem trenutku sem začutil: skupaj sva dobra! Vklopila je snemalnik. Izklopil. Zdaj je "dežurne" kasete konec in rezervne. Telefonski kabel je izvlečen, mobilni telefon je pozabljen in vsi klepetamo. Spet skuha kavo. Očitno se ne želim razpršiti. Vzame kitaro in poje svoje pesmi.

Potem dolg ločitev:

Poljub v lice me je opekel. Zaljubim se. V njegovo glasbo. V svoji kavi. Na ustnicah …

* * *

V uredništvu namerno ostajam pozen: pišem članek, gledam fotografije, KONCERTA NI! Nisem nor, če verjamem, da ima kakšne načrte zame. Samo spogledoval se je, da sem lahko dobro pisala o njem. No, bom napisala! In s tem intervjujem bom končal najino zvezo. Naj drugi norčijo od ljubezni do njega! Sem razumna ženska in ne verjamem v zgodbe s srečnim koncem, kjer se Creep spremeni v princeso.

Naslednji dan je minil v obupu. Spomnim se, da sem nekaj napisal, nekam šel, se z nekom pogovarjal. Potem cel večer za računalnikom, tipkanje.

Utrujen. Glasneje je vklopila radio, se naslonila na stol: pet minut bom počival in spet v službo.

Nekaj me boli pri srcu! Hudiča! Radijski sprejemnik z ropotom odleti z mize: kdo jim je dovolil predvajati Njegove pesmi, ko hočem vse pozabiti ?! Dvignem škropilnico: Hvala bogu, ni se zrušila! Prižgem ga glasneje: ima čudovite pesmi … o ljubezni … intervju je treba prebrati …

Ura je že 22! Prelistam beležnico: Koncert se je začel ob 9. Ura je, da pridem tja … ne bom imel časa … HRANA!

Odločeno je bilo: zagotovo bom šel v klub, kjer je danes nastopil, na kavi, ne, na čaju …

Nimam niti časa za presenečenje, njegove ustnice vztrajno iščejo moje ustnice, cel obraz je že prekrit s poljubi!

* * *

Preselila sem se k najljubšemu umetniku. Še vedno mi je skuhal kavo. Zapel je pesmi. Živel sem s čudovitim princom v njegovem gradu. Toda vedno je bilo nekaj temnega in slabega.

Neverjetna bitja so ljudje, vse življenje so poskušali ptico sreče prijeti za rep in takoj ko jim to uspe, se prebivalci planeta ne predajo popolnoma srečnemu trenutku, čakajo na težave. Spraskal bi po obrazu osebo, ki je mislila, da je za svetlo črto vedno temna. Konec koncev, ko razmišljamo o slabem, zavestno pritegnemo k sebi temne sile. Vsak dan sem vprašal tudi: "Navsezadnje ne more biti vedno dobro? Moraš počakati na kakšno grdo stvar iz življenja. Moram se pripraviti na najhujše" … Tako sem tudi naredil!

Drug drugega nisva mogla dobiti dovolj. V uredništvu sem si vzel dopust, da sem bil povsod z njim. Neskončni koncerti. Premikanje. Serija znanih osebnosti. Klepetalnice »Hangout«. Predstavitve. Moj nepogrešljiv pulover in kavbojke so pozabljeni, nadomestijo jih krasne obleke. Se je grdi raček spremenil v laboda? Odprite hrbet. Neverjetne pričeske. Slepi nasmeh. Odsev v ogledalu kriči: "Ti si osupljiva ženska!"

Pojavilo se je veliko znancev iz sveta šovbiznisa: glasbeniki, režiserji, producenti. Spomnil sem se svojega poklica in začel uporabljati položaj. Srečanja, razgovori, klici … Urednik je bil vesel moje plodnosti, moj najljubši glasbenik pa mi je kavo v posteljo prinesel manj pogosto. Postopoma sva se začela oddaljiti drug od drugega: delal je ponoči, podnevi počival, jaz pa sem vse pogosteje zavrnil odhod na koncert z njim, ker sem potem ves dan odletel v odtok, ker sem hotel spati in sploh nisem razmišljal o delu.

Nato prizori ljubosumja:

* * *

Zdaj so me namenoma nehali peljati na najrazličnejše zabave. Če je prej pozornost, ki so mi jo izkazovali ugledni možje, laskala mojemu ljubljenemu, ga zdaj to spravi iz ravnotežja. Jezen je, ko se z nekom pogovarjam po telefonu.

-

Zame so bile take besede udarec. Spoznal sem, da ni zadovoljen z mojimi uspehi: bolje ko nekaj naredim, težje prenaša moje zmage. Moral sem postati siva miška, popolnoma se raztopiti v njej. Bodite podložni suženj svojega gospodarja. Zapomni si svoje mesto.

Odšel je na drugo turnejo in me pustil pri miru z mislimi. Moram se odločiti! In potem, na srečo, nekega dobrega jutra zazvoni telefon: mladi režiser se ponudi, da igra eno od glavnih vlog v svojem filmu. Grem na avdicijo, saj vem, da mi ne bo uspelo. Samo zato, da si pozneje v starosti ne bi očital neizkoriščenih priložnosti. In grem skozi izbor! Odobrita me za vlogo, začnejo se vaje, dolgi kostumi, nočno nabiranje besedila …

Ljubljeni prihaja. Delim svoje veselje, v odgovor prileti:

* * *

Spakirala sem stvari in odšla. Svojo prvo vlogo sem igral v filmu, ker je bila pogodba že podpisana in poti nazaj ni bilo. Skoraj sem se napil (v okolju, v katerem sem bil, je bil to normalen pojav: mnogi so pili, uživali droge …) sem namerno prenehal gledati televizijo in poslušati radio, nisem se udeležil družabnih dogodkov. Le enkrat sem si dovolil iti v družbo, ko je bila predstavitev filma z mojo udeležbo.

On! Zaradi ogromnega šopka rumenih vrtnic, ki sem ga imel tako rad, ga nisem takoj opazil. Potem se je vse skrčilo in poslušalo glasbenikove prošnje za vrnitev, za začetek vsega iz nič, besede ljubezni. Kako pa lahko oprostite nekomu, ki vas je nekoč imenoval kurba?

Ne morem biti senca zvezde, čeprav ena najsvetlejših. Bolje je, da se poskušate sami prebiti do neba, kot pa ves svoj obstoj preživeti na zemlji.

Vrnil sem se k novinarstvu in pozabil na kino. Včasih sem videl svoje stare znance iz sveta šovbiznisa in nisem bil več presenečen nad podobnostjo njihove usode: nenehno so bili med ogromnim številom ljudi, bili so osamljeni, dekleta so se menjala ena za drugo, a nobena ni ostala ob slavni za dolgo časa.

* * *

Pred kratkim sem po pošti prejel paket. Ko sem se razgrnil, sem odkril nov album svojega glasbenika, na katerem je z roko naredil napis: "Če ne bi bilo tebe …" ???