Življenje na pol

2024 Avtor: James Gerald | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-17 14:16

Skozi sanje razumem, da je že jutro. Odprla je veke - pred oknom je bilo temno. Še vedno lahko spiš. Sklonim glavo do rame, ki spi poleg mene, in nenadoma - divji zvon. Moja mala piščalka kriči tako, da bo obujala mrtve. Počakam, da umre, se obrnem na drugo stran in spet skozi spanec zaslišim …

- Len, vstani.

"Ne," rečem in se usedem v luknjo med njegovo roko in bokom, "ti si prvi."

"Lahko spim še eno uro," pravi glas od nekje daleč.

- In ne morem vstati sam, - odgovorim in spet zaspim …

Nekaj časa mine, opazujem sanje, nato me njegova roka začne tiho tresti: "Lenushka, zajtrk je pripravljen. Pojdi se umiti." Odprem oči in vidim moža, ki me gleda kot oče na malomarno hčerko: z ljubeznijo in očitkom. Seveda ima prav - zjutraj sem v strašni zmešnjavi. Posegnem po ogrinjalo, a me ustavijo: »Zakaj? V kopeli se malo zadržujemo in ko pridem k mizi, se krožniki že kadijo in kava je pripravljena. Prekrižim oči na umivalniku: čisto in prazno. "Kuhal sem riževo kašo. Bo šlo?" Prikimam, začnem jesti, on pa mi v kavo vlije vanilijevo mleko.

- Boš klobasa?

- Ne, pojej sam.

- Naredimo na pol.

- Gremo.

- Vklopim disk "Cher", vzamem meso in ga dam odmrzniti. Pripraviti? V hladilniku sta dve kuharski knjigi. Naj bo ocvrto meso in riž z zelenjavo. Nalijem vodo, vzamem riž, nasekljam čebulo. Jeska ne odvaja oči od mene. No, del - in ona. Medtem ko se riž kuha in mesu zmanjka vode, grem umiti. Obrišem tla na hodniku, si umijem roke, narežem meso, ga položim na vročo ponev, dodam olje, kis, poper, sol. Solato moramo torej še razrezati. Cher strastno poje, jaz pojem in pogledam na uro. No, vse bo samo pripravljeno za njegov prihod. Telefon spet zazvoni. Mama.

- Ali se nisi zbudil?

- Mama, danes je sreda, Kostja ima večerno skupino. Prišel bo šele čez dvajset minut.

- No, kako si?

- V redu je, mama. Vse je super.

Riž je skoraj pripravljen, poskusim, dodam še koper, izklopim plin pod ponev z mesom. Slišim, kako se na vhodu zaloputnejo vrata, hitim v kopalnico in si na hitro zgladim razkuhane lase. In visim mu na vratu, hladen in rahlo diši po "Zhilletovem" gelu po britju.

Ne uporablja toaletne vode in tega mu ne dam namerno: samo jaz lahko vonjam.

- Kako toplo ste!

Snemim mu jakno in se z obrazom pritisnem na njegovo srajco: flanelasta, mehka, moje darilo.

- Lenush, je kaj za jesti?"

Odpeljem ga v kuhinjo, počakam na kompliment in ga prejmem: "Kako dober fant si z mano." Okusi mojo ustvarjalnost in razumem, da sem jo sam že poskusil, ko sem kuhal. Pogleda gor:

- Ste že jedli?

- Nočem.

- Točno? In potem pridi, toliko imam.

Odmahujem z glavo, položim glavo na zložene roke in se spomnim misli, ki sem jo nekje slišal: "Ženska doživi največje veselje, ko vidi svojega ljubljenega moškega, ki je jedel hrano, ki jo je pripravil."

Spet želim spati, posodo potisnem v umivalnik - počakalo bo do jutra. "Utrujen?" Prikimam, se povzpnem pod odejo, kot ponavadi se stisnem k njemu, topel, dragi. Njegove roke me ovijejo, njegove ustnice drsijo po meni. Za nekaj minut se odklopim od celega sveta. Slišim šepet:

- Lenush, tja sem dal dve srajci, se opereš?

- V redu.

Čeprav sovražim ta pralni stroj.

Ob pol enih. Za spanje je pet ur. Zjutraj boste morali znova prikimati.

- Elena Yurievna, kaj bi radi zajtrkovali?

- Ni važno, Konstantin Nikolajevič, skuhaj kaj.

Zaprem oči in sanjam …